Tangalle – Ananthaya Resort

Zbudila sem se malo pred 6.uro zjutraj, prebudilo me je petje ptičkov, sonček in vonj nekega kadila, ki ga je očitno prižgala lastnica pri jutranjem ritualu (predvidevam da neko budistično čaščenje…).

Jureta sem komaj dvignila 5min do zajtrka, ki sva ga naročila ob 8h, saj naju je danes zopet čakala dolga pot do naslednje destinacije – plaže! Tukaj se je res dobro spalo, ne samo zaradi udobnega jogija (pri prejšnih prenočiščih sva spala na nekih kvazi “penah”), ampak tudi zaradi izjemo svežega, a tudi precej hladnega ozračja. Zajtrk je bil božanski, dva krožnika sadja, omleta, marmelada in toast. Perfektno! Zraven seveda črn močan čaj in razredčena šibka kavica.? Spakirala sva se in krenila kar peš proti centru na avtobusno postajo. Že spet, počas bo telih avtobusov zadosti!

Avtobus je bil začuda točen, ruzake smo natrpali zadaj v pritljažnik in vstopili v bus. Šok, nabito poln domačinov! Hitro sem si poiskala enega zadnjih sedežev, Jure pa je ostal brez… A so ga kmalu po parih minutah vožnje med sebe vzeli prijazni možaki v zadnjih vrstah. A sem že omenila, da so tej avtobusi cela INDIJA??! Ker dejansko so. Spet švic, smrad, neudobni sedeži, grozna, glasna, naživcirana indijska muska, da o vožnji sploh ne začnem! Me je pa že takoj ob vstopu zanimalo, zakaj so obešene vrečke spredaj. “A še kej dobiš za domu al kaj?” Pa mi je kmalu po 15 minutah vožnje (po neznosnih ovinkih) postalo jasno, ko je ena domačinka v vrsti pred mano zlila (na srečo v vrečko) celo včerajšnjo večerjo in današnji zajtrk. Omojbog! Naslednji 2 uri ovikaste vožnje sem tudi sama komaj zadrževala papajo in banance v sebi…

Drugače pa vožnja je trajala in trajala, cigumigu mi je šel že pošteno na živce, Jure je sedel v zadnji vrsti, zato se nisem imela na koga naslonit… Še dobro, da so na vsaki postaji popestrili postanek prodajalci, ki so prodajala svega i svašta – od mangostena (ličija), srečk, pohančkov, koruze, in še in še! Prav zanimivo je bilo poslušati njihovo dretje eden čez drugega in “borbo” kdo bo prodal več. Meni je bilo še vedno slabo, zato sem to hrano zavito v umazanih plastičnih vrečkah spustila. Kljub temu, da mi je prijazna gospa zraven vseskozi ponujala dobrote, ki jih je kupila za svojo družino. Srčki pa so res taki!

Preostanek vožnje mi je popestrila družinica zraven, ne samo da so svojo 1,5-letni hčerko nahranili z mangostenom, polpeti, doma (očitno) spakiranimi toasti, celo skledo nekega riža in koruzo, jo je na koncu mati zraven mene še podojila! 2x v pol ure! Kaj takega, kam dajejo vse to! ? Samo čakala sem, kdaj bom kaj dobila v naročje!

Jure je medtem reševal svet s starešinami zadaj, ubistvu so postali pravi prijatelji! Možak s srčnimi težavami mu je skoraj padel skup tam, pa ga je Jure “rešil” in mu odstopil najino flašo vode! Res prijazno od njega!
Od vremenskih razmer med vožnjo, smo doživeli prav vse – od žgočega sonca, oblakov, rahlega dežja, naliva, pa spet sonca… Na najino srečo naju je v Tangalle-u pričakal sonček!

Po kratkem ogledu umazanega mesta sva hitro sklenila, da tu nimava več kaj iskati (niti najinega kosila) in sva se napokala v tuk-tuk, ki naju je odpeljal v raj!

Ananthaya beach hotel bo najin domek najmanj za 3 dni. Bolj mirnega in relaksacijskega kraja še nisem videla. Hotelček, ki je sestavljen in odprte velikanske terase z osupljivim razgledom, ki ga imajo tudi vsi štirje bungalovčki (eden najin!) v rustikalnem stilu… Pred bungalovčki terasica in seveda INFINITY POOL – neskončni bazen, ki izgleda kot da se njegova voda izliva v morje…

Morje pa malo drugačna zgodba. Plaža dolga kilometre s palmami, ki se upogibajo v vetru in s peskom, ki ga imaš v minuti povsod v kopalkah… A žal je tu morje večinoma časa prenevarno za plavanje. Zato sva si lahko namočila le ritke, pa še pri tem me je Jure vseskozi držal za roko, da me valovi ne bi odnesli. Oh ti šment, ampak jaz sem res morski človek!

No za par dni na off s kokosi na ležalnikih, neskončnim bazenom in osupljivim razgledom – mislim, da bom preživela! Potem pa poiskat plažo, kjer se vržem v morje in plavam z ribicam (brez da me Jure nadzira!)

Za kosilo sva imela riževe nudle – končno sm jih našla! Vendar niso niti približno taki kot na Tajskem (Ana&Jožko blagoor, privoščita si Padthai še zame!!)… Večerjala sva ob 19h, jaz zelenjavco (ker mi mami skos pošilja slike dobrot z vrta, js pa lačna domačih pridelkov za umreeet!), Jure pa tunin zrezek.

Zdaj pa samo še možgančke na off in take it easyyy!+nočno plavanje v bazenu!

Najin dnevi izgledajo nekako takole:

bujenje ob zvoku valov
plavanje v bazenu (jaz seveda!)
obilen zajtrk, kakršnega le sanjaš
poležavanje ob bazenu
poslušanje valov, ki udarjajo ob skale
gledanje palm, kako se upogibajo v vetru
plavanje
lebdenje v vodi
delanje stoj na rokah v bazenu
obilno, zelo okusno kosilo
sončenje (rezultat: vijoličen Jure, rjava Kaja!)
namakanje
srkanje kokosa
osvežitev s pivom
gledanje v neskončno morje
poslušanje ptičkov
opazovanje ogromnega kuščarja
iskanje opic, če so kje v grmovju
sprehod po obali v sončnem zahodu
pozdravljanje ribičev
skok v bazen ali nočno plavanje
večerja ob lučkah
poslušanje valov…

Se vam dopade? Nama definitivno se! ?

Vse bi bilo popolno, če ne bi bila jaz “preveč” radovedna, kaj se da tukaj v okolici vse početi… Čez dan sem raziskala, po večerji pa na hitro organizirala “kratek”izlet na sosednjo plažo – opazovanje želv. Prebrala sem, da to opazovanje izvaja organizacija, ki rešuje želve in pazi na izležena jajca… Vsak večer torej na plažo Rekawa pride več želv izležt svoja jajca… (Ali pa jih včasih tudi ne izležejo!) “Skbniki” skrbijo, da so jajca na varnem in, da se izležejo male želvice. Postopek je nekako tak: želva prileze čisto na začetel plaže – izkoplje luknjo za jakca – izleže – zakoplje – počiva – odide s plaže v morje… Mi “opazovalci” moramo biti tiho, v temi, brez luči in fleša… Vse lepo in prav, ampak kdo si je mislil, da se bo to sprevrglo v:

par urno čakanje na želvo (da jo “skrbniki” na plaži sploh zagledajo (če jo!)
ko smo po 2h urah končno dobili znak, da želva JE! in da lahko štartamo na plažo, jo je bilo potrebno še najti!
po 2km sm jo končno našli, a je obrnila – kar pomeni, da nič ne bo z jajci!
ptiček je našemu vodiču prišepnil, da je v bližini še ena želva!
šli smo jo iskat!
ko smo jo našli je lezla proti morju! (spet nič jajc!)
ne boste vrjeli, obrnila proti obali – poskus št.2
se nasedla in začela kopati
in kopati…
trajalo je blizu ene ure, vsi smo že napol spali, do konca postopka, ko naj bi lahko videli jajce pa je bilo še dolgoo…
3/4 folka je odšlo nazaj proti bazi – naveličani, zdolgočaseni in zaspani (med njimi tudi midva), ostali pa vejetno še vedno po parih urah na plaži čakajo čudež!

Ughh, sm zakomplicirala dan ane? Namesto, da bi šla s sosedi na pivo! Jure pravi, da se mu bom za tole mogla odkupit, jutri baje spi do 11h! ? Jaz pa vseeno mislim, da je videti želvo v naravnem okolju nekaj posebnega! ?

Evo pa se je tudi najin del dopusta prevesil v drugo polovico… Mislim, da se bo zdaj premikalo naprej s svetlobno hitrostjo…

Dnevi v raju minevajo hitro, čeprav je najin dan praktično eno samo velikoo brezdelje!

Danes sva:

se zbudila (Jure pravi, da je spal kot princeska!)
preplavala 40 dolžin (samo jaz, Jure je danes potegnil)
zajtrkovala – mmm sadje, jajca, toast, marmelada, kavica, črni čaj
se vrgla na ležalnik – tokrat v senco!
plavala
poslušala valove, veter, ptičke, krokarje
opazovala palme, veverice, ščurke
jedla kosilo – riž opet!
se prestavila iz restavracije na ležalnik
se namakala
pila kokos
se sprehajala po plaži
večerjala
poslušala valove

Mislim, da je to to… Mogoče edina razburljiva stvar, ki se je danes naredila je bila ta, da me je zjutraj vso zalimano pričakal 12cm ščurek (s kleščami spredaj, bjaaaak)… Bil je ogaben! A na srečo je bil bolj mirne narave, vsaj toliko, da sem si umila zobe in povedala lastniku hotela, da so ga odstranili… Zadnje dni je res noro veliko raznoraznih različnih žuželk! Jure pravi, da je že cel popikan! Pa še opečen, revež!