Danes je bil rajski dan…

Dobesedno! Ker smo obiskale kar 3 rajske otočke…

Že včeraj na poti proti naši vili smo naredile kratek postanek v pristanišču in rezervirale svoje mesto na čolnu naslednje jutro.

Zjutraj smo tako zopet zgodaj vstale, napokale brisače (končno) v svoje torbe, se najedle zajtrka in se z Grab-taksijem odpeljale do pristanišča.

Tam je že čakalo stotine turistov, vsak na svoj čoln, ki jih bo odpeljal na male rajske otočke v bližini mesta KK. Pokazale smo vstopnice, vzele maske za snorkljanje in se vkrcale na čoln. Voznik je vztrajal, da moramo “natakniti” rešilne jopiče, jaz pa sem seveda (kot vedno) protestirala. ? Na koncu sem se vdala, saj mi je sonce pripekalo direktno v glavo in po čelu mi je začela kapljati pot. In tako je voznik pritisnil na plin, prilepilo nas je na plastično neudobne sedeže in dvignilo nad gladino. Tale mali “jajček” je kar dobro potegnil in tudi voznik je bil kar precej divji… Potem sem seveda razumela, zakaj imamo jopiče.

 

Na prvi otok Sapi smo prišli v 10-ih minutah. Izkrcali smo se in se po lesenem mostičku sprehodili na plažo. Plaža je bil rajska, bele barve s turkiznim morjem… Vendar na njej je ležalo čisto preveč turistov. Zato smo se odločile, da kopanje prihranimo za naslednji otok in se odpravile na zip-line na sosednji otok Gaya.

Z malim čolničkom so nas zapeljali na Gayo, ki nas je na prvi ppgled očarala. Ljubka mala plažica, nič turistov in lesen fotogenični mostiček. Temu se reče raj!

Zadržale smo se kar nekaj časa, nato pa smo se sprehodile na vrh hriba, kjer so nas “oblekli” v opremo za spust po najdaljši “žici” na svetu med dvema otokoma – z otoka Gaya na otok Sapi.

 

Srček nam je seveda malo razbijal, vendar osupljiv razgled je nadvladal strah, tako da je bil spust noro zabaven!

Zopet smo stopile na trdna tla otoka Sapija in se počasi vrnile proti mostičku, saj smo ob 12h imele odhod na naslednji otok.

Otok Manukan, do katerega je hitra in divja vožnja trajala malo več kot kot 5 minut, nam je bil veliko bolj všečen kot Sapi.

Poiskale smo prijetno senčko in uživale v prijetni tišini… Sproščujoč zvok valov in rahel vetrc sta bila po 10 dneh potovanja še kako potrebna! Tu smo snorkljale, se fotkale ob turkizno kristalno čisti vodi, iskale školjke, se sprehajale in se namakale vsakič, ko je vročina preveč pritisnila. V daljavi smo opazovale Koto Kinabalu nad katero je divjala nevihta… Me pa smo na sončku postajale čedalje bolj zapečene.

 

Dan je kar “švignil” mimo nas in ob 16h smo se vkrcale na najglasnejši in najhitrejši čoln proti mestu. Fantiček, ki je vozil čoln je bil še bolj divji od prejšnjega in včasih se mi je zdelo, da “letimo” kar po zraku! ? Definitivno pa mi je med zabijanjem valov ob čoln “razštelalo” kar nekaj vretenc… ?

V pristaniču smo zavile v prvo restavracijo, ki se je izkazala za top izbiro. Nudli, riž z ananasom in sveži kokosi so bili po dooolgem dnevu prava oaza za naše želodčke. ?

 

Privoščile smo si še kavo v sosednjem Starbucksu, šle v trgovino in na tržnico po sveže mangote. Mmmm.?

Vožnja do našega začasnega doma je trajala več kot eno uro zaradi gneče na cesti… Medtem smo se ravno dovolj spočile, da smo bile ob prihodu nazaj polne energije.

Osvežile smo se in se par ur sproščale na terasi ob zvoku valov… Ker je sobota dan za žur, smo se odločile, da se vrnemo v mesto na pijačko ali dve…

Do jutri!?