NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Stonetown

Helouu!

Tokrat pa ni minilo ravno veliko časa od mojega zadnjega bloganja kajne? 😛 Letos sem se odločila, da gremo kar “all in” in izkoristim tole leto maximalno!

Tole potovanje na Zanzibar (Tanzanija, Afrika) je prišlo nepričakovano in tudi zasedba je malce drugačna kot na prejšnjih… Doma sem pustila svojega Jureta (Ker katera ga ma rada, ga ima doma baje! 😛) in odšla na pot s svojimi prijateljicami Uršo, Tajdo in sestro Dašo! Tole bo še zanimivo kajne.

Glavni razlog našega potovanja naj bi bil kajtanje na najbolj rajski laguni v Paje-u, ki slovi po idiličnih kajtrskih spotih! Boste kmalu videli.

No, in čeprav sem se za tale izletek odločila zelo na hitro ter je zelo uspešno posrečen splet okoliščin, sem se seveda (ne morem iz svoje kože!) morala malo vseeno pripraviti… Tako sem že prej po spletu našla kar veliko člankov in koristnih informacij, pregledala videe o kajtanju in prebrala napotke. Skoraj že znam! 😜

Naše potovanje se je tako začelo v torek 6. septembra ob 12.30, ko nas je v Ljubljani pobral nek prevoznik s kombijem (ne neugodni GoOpti!). Napokale smo svoje ogromne kufre  (razen mene, ker sem imela backpack) in Uršino kajtrsko opremo v prtljažnik in odrinili smo proti Milanu, na letališče Malpensa, kjer smo imele let 22.30. Vožnja je trajala neskončno dolgo. Saj smo malo dremale, čvekale pa vendar 7ur ni minilo tako hitro. Ob pol 8h smo prispele na Terminal 1, se check in-ale, oddale prtljago in se počasi odpravile proti gate-om (vratim od koder greš na letalo). Teh par urc na letališču je minilo kot bi mignil. Malo smo se sprehodile mimo trgovinic, se okrepčale na letališki “odprti kuhinji” in čas je bil za vkrcanje.

Avion je bil majka! Ogromen Boeing firme Oman air – udoben, luksuzen, z velikimi ekrani za gledanje filmov, široko ponudbo le-teh in predvsem povsem prazen. Letalo za več kot 100 ljudi smo si delile z 30-imi… Lahko rečem samo to, da je bila vožnja enkratna, udobna in kratka! 🙂👍🏼

Po pristanku v Muscatu, glavnemu mestu Omana enkrat zjutraj (ure se mi že davno ne da več preračunavati, vem samo da smo videle sončni vzhod), smo se ragledale po letališču, ki še zdaleč ni tako razkošno, čisto ali veliko kot v Dubaju ali Dohi. Med pogovorom nas je kmalu predramil klic za vkrcanje na naslednje letalo za Zanzibar. Ko smo prišle na letalo, nas je zadel manjši šok. Namesto takega letala kot prej nas je pričakal, manjši in nič kaj udobni avionček starejšega letnika. Brez enkrana. In filmov. Dolga in utrujajoča pot v nagužvanem jajčku. Nekaj podobnega kot tisti za na Šrilanko. Da o hrani raje sploh ne izgubljam besed… Resnično se mi letališka hrana ne dopade več.

Po 26. urah na poti smo končno prispele na Zanzibar, manjši otok, ki ga obkrožajo še manjši otočki ujeti v turkiznih lagunah! Pa sem našla še en raj…

Končno smo prispele! Ob 14.30 smo zapustile malo vaško letališče na Zanizbarju, kjer nas je že (1,5 ure!! Imeli smo namreč zamudo!) čakal prijazni možak iz hotela z listkom na katerem je pisalo Kaja Stepic. Kako predsedniško! Pomagal nam je odnesti pritljago v kombi, vsaj ene desetkrat nam izrekel vljudno dobrodošlico in nas zategnil do hotela, oddaljenega dobrih 5 minut vožnje. Med tem nas je vsaj 10x vprašal po imenu in vse vedno znova ponovil, kot da se uči poštevanko. Očitno smo res zanimive narodnosti, glede na to da nas je v štartu zamenjal z Rusinjam. 🙂

Pozdravili smo Stonetown, glavno mesto Zanzibarja z zelo bogato zgodovino. Odložil nas je prav v centru mesta, na nekem makedamskem parkirišču – nič kaj prijetnem za pogledat. Vse smo imele čeljusti do tal, saj se je pred nami odprl pogled na razpadajoč hotel. Ne me hecat! Na sliki je zgledal drugače!! Na srečo je bil samo lažni alarm in po parih prehojenih ulicah smo srečno in varno prišle v lep, urejen, res zelo soliden hotel (za Afriko) Tausi palace hotel.

Hotel je zelo ličen, soba brez presežkov, terasa ogromna z razgledom na afriške hiške in osebje zelo uslužno. In željno dollarjev. Zelo. Ja ljudje so zelo prijazni, z veseljem pomagajo, vendar tu nasmešek ne pomeni kaj dosti taki kot na Šrilanki… Predvsem so zelo srečni, če jim pustiš kak dolar ali dva.🙂

Ko smo se osvežile, smo šle na lov za hrano! Glede na to da smo vse preskočile zajtrk na letalu, smo bile že pošteno lačne. Po priporočilu hotela smo odšle v Tapiserio, restavracijo z zelo počasni in nezainteresiran osebjem. Smo mislile, da bo naša natakarica kar zaspala med naročilom… Tudi ni bila kaj prida sogovornik, da ne omenim, da je pozabila prinesti gin tonic in aperol spritz! Pa tako smo si želele že prvi dan razkužit bacile! Hrana je bila povprečna, porcije majhne, moja zelenjava zanič. Ne znam pojasnit, ampak okusi (kislo nekaj nekaj) mi niso sedli. Na koncu nas je še malo “okrog prinesla” s pretvorbo dollarjev v šilinge in tako smo za večerjo plačale preveč…

Po kosilu smo se odločile, da najdemo menjalnico kjer bomo zamenjale dollarje v tanzanijske šilinge. Je res, da jih zanzibarci obužujejo, vendar se mi zdi da z dollarji kar veliko preplačaš. Takoj smo naleteli na problem, saj Daši niso hoteli zamenjati $50 starejšega porekla… Baje starih bankovcev ne menjajo. Ta problem še nevem kako bomo rešili.🙂

Z torbicami polnih šopov šilingov smo se odpravile na ogled mesta. Najprej smo si želele ogledati cerkev St. Jospeha, ki so jo zgradili francozi in ima istega stvaritelja kot Notredamska cerkev v Parizu. Vendar so imeli notri neke obrede in je bila danes na žalost zaprta.

Odpravile smo se do starega dela mesta Old fort-a, ki ga sestavlja ogromno obzidje in trdnjava. Pot nas je vodila do parka Forodhani gardens, kjer je nekakšna njihova odprta kuhinja, zbirajo se domačini in na splošno zelo lep park za sproščanje in rekreacijo. 

Prišle smo do morja in plaže ter se čudile domačinom, ki so skakali v vodo kar oblečeni. Ni trajalo dolgo preden je do nas priskakljal prijazni domačin, seveda nek vodič in nam začel ponujati izlete. Po dolgem barantanju in pogovoru smo se zmenile za dobro kupčijo dveh izletov in prevoza do našega naslednjega hotela v soboto. Bil je zelo vesel. Nisem čisto ziher ali zaradi kupčije ali je morda prej kakšnega skadil.

Prečkale smo odprto kuhinjo in kuharji – prodajalci so nas kar vlekli zraven. Pa smo se vseeno uprle skušnjavi (in lakoti), saj nobena ni želela obležati že drugi dan v postelji… Sprehodile smo se še malo med ulicami in trgovinicami ter našle prijaten lokalček na strehi ob morju. Ravno pravšnji za večerno druženje ob pijački. Ker alkohola (seveda za razlužit😛) niso stregli, smo si privoščile zdrav smuti! Mnjamii.

Počasi smo se odpravile proti hotelu in samo še v posteljo, saj smo vse malce utrujene od poti…

Naslednji dan smo začele s “šlukom” takratkega, da se razkužimo.🙂 Zaenkrat nam gre kar dobro, brez težav! Ob 8h smo se naslikale na strehi hotela na zajtrku in si privočile ogromne krožnike sadja – papaje, ananasa in lubenice!

Ker se nam zjutraj ni nikomor mudilo, smo si privoščile še kavo v naši priljubljeni restavraciji Ocean view. Danes smo si res vzele frej dan za šoping in pohajkovanje po mestu… Še enkrat smo prepešačile nam že dobro poznane ulice in odkrile tudi veliko novih. Ustavljale smo se v manjših butikih in trgovinicah ter “barantale” za dobre cene. Še zadnjič smo poslikale vsa najbolj čudovita in veličastna vrata, ki so značilna za Zanzibar.

Naletele smo tudi na rojstno hišo Freddy-ja Mercury-ja. Ja prav ste slišali! Niste vedeli, da se je rodil na Zanzibarju. Tudi jaz nisem. Prebrala sem, da domačini niso ravno ponosni nanj, glede na to da je bil “poženščen” oz. “razvraten”

Na poti smo se ustavile ob luštni kavarnici, ki je spominjala na afriški Starbucks. Jaz sem naročila smuti z banano in kavo (ja kavo!), punce pa palačinke z Nutello. Moj smuti je imel okus čisto po… Afriki. 🙂

Med pohajkovanjem smo si že malce ogledovale restavracije, v kateri si bomo privoščile še zadnjo večerjo v prelepem in mirnem Stonetownu. Čisto slučajno smo jo našle v Africa hotelu-u in sicer v The sunset bar-u, za katerega sem prebrala da je TOP lokal za opazovanje sončnega zahoda. Zmenile smo se, da pridemo pozneje, vendar napaka ker nismo rezervirale mize!

Ker je bilo vroče in je sopara čedalje bolj pritiskala, smo se odločile, da malce posedimo v Forodhani gardens, v parku, kjer se vedno kaj dogaja.

Nismo dolgo sedele, ko smo zaslišale glasno glasbo, ki je prihajala iz kamiona in vreščanje od množice za njim… Bila je povorka! In to indijska! Ste kdaj že slišali za praznik indijcev, ko so vsi na ulici in se obmetavajo z barvami, da so na koncu vsi kot mavrice prašni in umazani od teh barv… No nekaj podobnega smo me ujele včeraj. Bilo je noro zabavno gledati vse plesoče, razigrane in vreščeče indijce kako so se obmetavali z barvami ter na cesti za sabo puščali vzorce… No ni bilo več tako zabavno, ko se je eden izmed njih “pošalil” in naju z Dašo namazal po obrazu z barvo, ki se je razprašila povsod majici, krilu, torbici… Sicer je šla kar hitro dol, bomo videli kako bo z oblekami.

Postale smo lačne zato smo se namenile v našo izbrano restavracijo, da ujamemo še sončni zahod in pojemo nekaj dobrega. Prišle smo tja, tam pa šok! Vse mize zasedene, poln lokal ljudi ki so kadili šišo, opazovali in se slikali ob neverjetnem sončnem zahodu. Seveda smo se tudi me pofotkale, medtem pa nam je natakar na srečo izpraznil mizo. Na večerjo smo čakale celo večnost! Cel sončni zahod, pa še kakšno uro čez. Ampak se je splačalo, hrana je bila zelo okusna, sadni krožnik na koncu pa še toliko bolj!

Lokalček se je spremenil v klub z dj-em in dobro musko, zato smo razmišljale, da bi šle danes kam plesat, glede na to da je petek. 🙂
Zapustile smo lokal , se šle osvežit v hotel in se uredile za ven. Našle smo idealen mehiški plac, kjer je bila danes živa glasba z noro dobrim repertuarjem skladb. Afriški bend z divo pevko je raztural! Plesale smo in se zabavale, vse dokler ga niso zaprli. Res idealno mesto za turiste.🙂
Dan je bil zeloo dolg, zato smo takoj popadale v postelje!

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: