¡Hola!
…še zadnjič iz Mehike. Prevzaprav sva to prelepo pisano državo že zapustila, na srečo ali nesrečo, kakorkoli vzamete. Namreč misel, da bova zagotovo prišla na let iz Cancuna do Frankfurta, se je razblinila točno 45min pred letom, ko nama je gospodič pri pultu oznanil, da je prostor žal samo za enega izmed naju. Jaz sem seveda vztrajala, da gre Jure brez mene in tako ne zamudi v službo v ponedeljek, vendar seveda zaščitniški kot je, tega ni želel storiti. Tako sva izvisela oba. Fino! Na srečo je v naslednji uri v Frankfurt letelo še eno letalo druge letalske družbe in na temu nama je po čudežu uspelo zasesti zadnja dva mesta. Kdo bi si mislil, da med korono letala pokajo po šivih! Tako vam sedaj že mahava iznad Atlantika. Kako bova sedaj prišla do Slovenije, nama trenutno še ni jasno.
Noč sva skoraj preskočila, kar meni osebno čisto ustreza, Juretu pa to zna malo ponagajati ta teden. ? Dopust je seveda minil kot za šalo in lahko rečem, da sva oba popolnoma navdušena nad Mehiko. Prav vse – od najema avta, obiskovanja cenot, raziskovanja plaž, majevskih piramid in seveda lokalne hrane! Tukajšnja hrana je že zdavnaj presegla vse pričakovanja. Ni enega trenutka, odkar sva stopila na mehiška tla, da bi slabo jedla ali pila. Ravno nasprotno. Vse močno odstopa od povprečja, seveda v pozitivno smer. Definitvno bova prinesla nekaj dodatnih par kilogramov, in to ne mislim v nahrbtnikih.
Za izležavanje za zadnjih par dni sva si izbrala Playa del Carmen, ki je dokaj blizu Cancuna. Je kar turistična destinacija, zato sva izbrala manjši hotelček malo ven iz centra, saj niti slučajno nisva želela gužve kot v Tulumu.
S hotelom sva zadela bingo. Za zadnje dni je bilo popolno. Izležavala sva na plaži, ob bazenu, šla na pijačo 5m stran v prikupen barček z gugalnicami ali pa kar za šank, na kosilo v restavracijo ob bazenu… Premikati se dosti res nisva rabila. Večino časa sva brala, urejala slike, poslušala skrajno zanimivo petje ptic in šelestenje palmovih listov v vetru, gledala sončni vzhod/zahod ter se sprehajala po plaži. Morske trave je bilo tukaj za več silaž na dan, tako da naju kopanje v morju ni ravno pritegnilo. Sva pa imela bazen z morsko vodo, tako da tudi to ni bilo tako slabo. ?
Osebje v hotelu je bilo nenormalno prijazno in ustrežljivo. Ko sem si npr. zaželela rastlinskega mleka za kavo in ga niso imeli, je kuhar dobesedno sam naredil mleko iz ovsenih kosmičev! Kaj pa to! Mene so sezuli, kaj takega še nikoli – nihče – nikjer ni naredil zame… Zajtrki so bili tu eni mojih najljubših v Mehiki.
Seveda je zadnjih par dni kar švignilo mimo, saj čas mineva hitreje, če samo poležavaš. Danes sva imela na srečo na voljo še cel dopoldan, tako da sva v miru pojedla zajtrk in izležavala še zadnje ure na plaži. Na poti do Cancuna, ki je trajala prižno 1 uro po nenormalno ravni cesti, kot sva jih že navajena, sva se ustavila še v bližnji lekarni, da sva naredila hitri test.
Oddala sva avto in se odpravila na letališče. Ker sva bila tam kar 3 ure prezgodaj (za let na katerega na koncu nisva prišla!), sva si privoščila še zadnji guacamole in takose. Kot vedno je bilo odlično!
Polna novih vtisov, spominov in dogodivščin se tako poslavljava še od enega nepozabnega potovanja.
Kdaj bo naslednje, kdo ve. Pozdrav v domačo Slovenijo, upam da s seboj pripeljeva vsaj nekaj sonca, ker vidim po napovedi, da vam ga konkretno primankuje.
Zdaj pa novim zmagam naproti. Do naslednjič.
¡Adios amigos!
