NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Capetown, Južnoafriška Republika

Goeie dag iz sončnega Capetown-a!Mislim, da sem odkrila še eno mesto, ki bo od sedaj naprej na seznamu mojih najljubših. Kljub temu, da sem v južnoafriškem mestu preživela le malo več kot 1 dan, sem uspela začutiti utrip mesta in si ogledati kar nekaj najlepših kotičkov enega najbolj razvitih afriških mest…Prvi večer sem si privoščila sprehod po promenadi Waterfront, kjer domačini in turisti vsakodnevno uživajo v gledanju sončnega zahoda in si najverjetneje kasneje privoščijo večerjo v “fensi” restavraciji ob obali. Po sončnem zahodu sem se “zatekla” v bližnji nakupovalni center Victoria Wharf in si tam privoščila večerjo in smuti. Cene so me pozitivno presenetile, saj se bile precej nižje kot sem pričakovala. Ob večerji sva s kolegico naredili plane za naslednji dan in rezervirali osebnega voznika, ki nama bo razkazal Capetown podolgem in počez.Budilka me je zbudila že malo pred 5.uro zjutraj… Bila sem kar dodobra spočita, saj mi je časovna razlika prinesla dodatni 2 uri. Se je pa zgodilo prvič, da sem potovala v Afriko in bila dan in pol v istem časovnem pasu kot moja predraga Slovenija.♥️ Ob 6.uri sva že čakali v avli hotela na voznika, ki naju je pobral pred hotelom par minutk čez. Naša prva postaja je bila najjužnejša točka afriškega kontinenta – Cape Point, ki je bila oddaljena kar eno uro vožnje stran. Ampak ni nam bilo hudega! Sonček je ravno vstajal izza hribov, idilična narava nas je spremljala vso pot ob obali in osupljivi razgledi na Table mountain in Lion’s head so naju kot prave “turistke” prisilili, da sva imeli celo pot vključeno kamero na telefonu… 😊Vozili smo se po razgibani cesti med hribi in dolinami, občudovali smo neskončne plaže in slikovite razglede. Peljali smo se tudi mimo mesta Simon’s town, katere hiške so se vzpenjale po pobočju hriba in ponujale čudovite razglede na odprto morje… Samo srce mesta je bilo tako prisrčno – polno ljubkih kavarnic, butikov in pločnikov za sprehajanje.Končno smo kot prvi obiskovalci vstopili v nacionalni park Cape Point… Poleg popolne tišine in prijetne topline jutranjega sonca nas je že na parkirišču pričakal sunkovit veter, ki se je na poti do svetilnika samo še stopnjeval. Po 15-ih minutah lezenja v hrib in upiranja vetru, sva z Rado končno prispeli na vrh do svetilnika… Veter je bil tako močan in sunkovit, da naju je kar prestavljal iz enega konca na drugega, zato sva se morali močno držati ograje… Telefon sem panično stikala v dlani in poskušala narediti par dobrih fotografij… Mislim, da mi je glede na okoliščine in težke pogoje, kar dobro uspelo. 😊
Celi “prevetreni” sva se vrnili v zavetje toplega avtomobila in odpeljali smo se malo naprej do znamenite turistične točke – Rta dobrega upanja (Cape of good hope). Ime so mu dodelili pomorščaki in osvajalci, ki so po izrčrpani plovbi na robu smrti ugledali rt, ki jim je kasneje rešil življenje, saj so se uspeli okrepčati in obnoviti zaloge hrane prav tu, na južnem delu Cape polotoka. Skalnat rt na atlantski obali Republike Južne Afrike je prvi obplul Portugalec Bartholomeo Diaz leta 1488 in ga prvotno poimenoval Viharni rt. Če bi sodili po najinem obisku, je ime zagotovo dobil po neverjetnem vetru, ki me je skoraj odpihnil na drugo stran ceste… Vendar nama je najin voznik zagotovil, da tukaj prvič doživlja take izredne okoliščine.

V upanju, da veter vsaj malo popusti, smo se odpeljali naprej po obmorski cesti do plaže Boulders, kjer živi kolonija pingvinov. Vmes smo na poti srečali še eno neobičajno živo bitje, ki se je paslo ob obali – noja.Plaža Boulders me je očarala. Na njej biva več kot 2200 pingvinov, ki so se razmnožili iz dveh parov pingvinov naseljenih na obali Južne Afrike leta 1982… Preplašene male živalice se izogibajo ljudi, kjub temu, da so jih najvrjetneje že dodobra navajeni, saj je to odprta plaža, ki je poleti zelo obljudena. Naj slike povejo več, jaz sem se zaljubila v te prikupne pingvine, ki jih lahko opazuješ ure in ure…♥️

Težko sem se ločila od pingvinov, vendar smo morali naprej, vse do Table mountain oz. Mizaste gore. Najprej smo se mislili odpeljati na vrh z vzpenjačo, vendar ker je bila ravno nedelja, je bilo istih mislih še več stotine domačinov… 😊

Izognili smo se gneči in se povzpeli na sosednji hrib Signal hill in si tam raje privoščili razgled na Table mountain in sosednji Lion’s head. Ko bom tu naslednjič, se zagotovo povzpnem na enega izmed njiju…

Dan se je počasi bližal h koncu in odpravili smo se na našo zadnjo točko – barvito ulico Bo Kaap. Ulica je znana po barvitih fasadah, ki krasijo male vrstne hiške. Zgodba barvastih hišk je pravzaprav zelo zanimiva… Vsakič, ko umre nekdo iz družine, pobarvajo fasado na njegovo najljubšo barvo, tako da lahko hitro presodiš, ali je živela tu ženska ali moški…Tu sem se prvič počutila, kot da sem zares v Afriki, saj ne moreš mimo ne da bi opazil domačinov na ulici, vonja začinjene hrane, ki se vije skozi okna in afriških ritmov, ki bobnijo po ulici… Naredili smo nekaj luštnih fotografij in se počasi odpravili nazaj proti hotelu…

Vsega lepega je enkrat konec in tako se je kmalu zaključil tudi moj obisk prelepega mesta. Do naslednjič! 😊

One Comment

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: