NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Auckland, Nova Zelandija

Tena Koe (=Živijo) z Nove Zelandije!Sicer sem že par dni v Dubaju, nazaj v moji “bazi”, kjer se večino časa regeneriram po 17-urnem letu…😊 Moram pa priznati, da me je Nova Zelandija takoooo navdušila, da moram vsaj del lepot deliti z vami tukaj na blogu.Na Novo Zelandijo, natančneje v mesto Auckland, sem odletela 5. oktobra zjutraj. Na najdaljši let, ki ga imamo v podjetju (Dubaj-Auckland) se nisem kaj posebno pripravljala, saj sem vedela, da me bo navdušenje obiska nove celine držalo pokonci, naj bom še tako utrujena in zdelana… 😊 In res je bilo tako. Po 16-urah smo 6. oktobra zjutraj prispeli v simpatično mestece Auckland (11ur naprej od ure v naši prelepi Sloveniji), ki je včasih imelo titulo glavnega mesta, sedaj pa je samo “običajno” obmorsko mestece s pristaniščem, ki ga domačini imenujejo tudi “Mesto jadra”.Meni osebno je bil Auckland všeč že prvi trenutek, ko sem vsa utrujena in brez energije stopila iz hotela… Sonček, prijetnih 20 stopinj, svež zrak, ulice polne ljudi, ki so se sprehajali v službo ali v pristanišče, vonj dišeče kave, ki se je pojavil na vsakem vogalu… Sklenila sem, da se za začetek sprehodim po mestu in si privoščim dobro kosilo.Prva postaja je bila najbolj luškana organska restavracija Little bird kitchen, ki sem jo našla v zahodnem delu mesta, skrito med prikupnimi ulicami z nizkimi hiškami, butiki, kavarnami in raznoraznimi restavracijami. Zanimivo mi je bilo dejstvo, da se skoraj vse tukaj zapre že ob 16.uri… Po tej uri so odprti le še irski bari, kakšna fina večerna restavracija in lokali, kjer dobiš slavne školjke.Za vegansko kosilo sem si privoščila fermentirano palačinko iz kvinoje z zelenjem, avokadom in popečeno zelenjavo. Bilo je zelo okusno, vzdušje v restavraciji pa zelo živo in osebje noro prijazno, zato sem si kar tu naročila še kavo s kokosovim mlekom in borovničevo presno tortico. To je bilo definitivno popolno kosilo po doooolgi noči/dnevu.Zapustila sm restavracijo, skoraj ko so že zapirali in se sprehodila do Vicotoria Parka. Še vedno je sijalo sonce in temperature so bile zelo prijetne… Samo mesto ima parke na vsakem vogalu, kar mi je zelo všeč, saj je zelo zeleno mesto. Prebivalci tu so na splošno zelo športno ozaveščeni in večino časa preživijo zunaj na svežem zraku: tečejo, igrajo nogomet, grejo na treking… Zanimivo jih je bilo opazovati, ko sem sedela pod drevesom na klopci v parku in sem se za kakšno uro čisto prepustila mestnemu utripu.Tako je dan kar naenkrat minil. Predno se je znočilo, sem se sprehodila še do pristanišča in se pozanimala o urnikih trajektov za naslednji dan. 😊 Vrnila sem se v hotel, saj sem nujno potrebovala 12ur spanca predno sonce jutri zjutraj znova vstane…IZLET NA OTOK WAIHEKENooo, sonce na žalost ta dan ni ravno pokukalo na plano, ampak nama z Oli ni pokvarilo načrtov… Kot se zame spodobi, sem seveda vstala že pred budilko in ker sem imela še eno uro časa predno sva se z Oli dobili za najin izlet, sem skočila v bližnjo kavarno Chuffed na kavo in zajtrk. Slika pove vse, ne rabim verjetno razlagati, kako božansko je bilo… 😊Dobili sva se ob 9.30 in se odpravili proti pristanišču, kjer sva ujeli trajekt ob 10.uri za otok Waiheke. 45 minut plovbe in že smo se zasidrali na drugem največjem in najbolj poseljenem otoku Hauraki zaliva. Otok ima okoli 10000 prebivalcev, poleti pa na otoku dopustuje kar dodatnih 30000 ljudi, kar je 3x več kot je prebivalcev. Sploh si nočem predstavljati kakšna gneča je povsod. 😊Otok slovi po vinogradih, plažah, dobrih restavracijah, prelepi naravi in počitniškem vzdušju… Na otoku sta samo dve osnovni šoli in pa trgovina, ki je v glavnem mestu Oneroa. Za vse ostale storitve se morajo prebivalci prepeljati s trajektom v Auckland.Midve sva, tako kot vsi ostali turisti (na srečo jih na ta dan ni bilo veliko, morda ker je šele začetek pomladi, pa tudi vreme ni bilo ravno popolno), vzeli vinsko turo po otoku z avtobusom hop on – hop off, kar je najbolj udoben način ogleda otoka. Res nisva nameravali piti, tako kot večina starejših obiskovalcev, sva pa si želeli pogledati vsak kotiček tega prelepega otoka in to je bil popoln način. Vodena tura po otoku z avtobusom se je izkazala za odlično zadevo, videli sva vse od glavnega mesta Oneroa do različnih vinogradov, pašnikov polnih lam, osupljivih plaž, očarljivih restavracij, zgodovinskih vinskih kleti, kotičkov za poročne obrede… Skočili sva z avtobusa in se sprehodili po Onetangi plaži, na naslednji postaji sva si privoščili kosilo v manjšem mestecu, ki slovi po školjkah (jaz sem zavila seveda v vegansko restavracijo Timbuktu😊) in nato še raziskovanje glavnega mesta. Moram priznati, da me je otok popolnoma očaral. Z lahkoto si predstavljam, kako živim tukaj ko se bom upokojila, srkam deci dobrega vinčka in se sprehajam po beli mivkasti plaži. Zdi se mi, da se življenje tu ustavi.Dneva je bilo konec prehitro in vrnili sva se v Auckland, popolnoma trezni in prijetno utrujeni… 😊 V posteljo sem se odpravila kar zgodaj, saj sem imela že nove plane, kako bom preživela še zadnji dan na tej prečudoviti celini.TREKING NA OTOKU RANGITOTOZbudila sem se malo pred budilko in ugotovila, da imam pred odhodom trajekta na otok Rangitoto še nekaj odvečnega časa za hitro kavico. Privoščila sem si jo v kavarni Remedy cafe, kjer so imeli na ponudbi tudi božanske zajtrke (med njimi tudi mojo priljubljeno acaí skledo), vendar mi čas ni dopuščal, da bi si privoščila še hrano.Odpravila sem se do pristanišča, kupila povratno karto za otok Rangitoto in se vkrcala na trajekt. Plovba je bila mirna, sonček se je počasi skušal prebiti skozi oblake in temperature so počasi postajale bolj meni prijazne.😊 Po 35-ih minutah vožnje smo se izkrcali na sedmem čudu sveta – otoku vulkanskega izvora Rangitotu.Rangitoto je najmlajši in največji vulkanski otok, v Hauraki zalivu, ki se je formuliral pred približno 600-imi leti. Najvišji vrh je visok 260m, na katerega sem splezala tudi sama. 😊 Prvi so ga naselili Maori, ki so prišli s sosednjega otoka Motutapu in ga poimenovali “Krvavo nebo”. Otok je kupilo evropsko kraljestvo za 15 funtov v 19. stoletju in je na začetku služil kot vir bazalta… Kasneje so ga začeli uporabljati izletniki in dopustniki, ki so kasneje po vojni začeli graditi majhne počitniške hiške, ki še danes stojijo na otoku in so zelo dobro ohranjene. Otok ima torej zelo bogato zgodovinsko, prav tako pa tudi naravno vrednost, saj na otolu prebiva več zaščitenih vrst ptic in drugih rastlin. Rangitoto je otok brez škodljivcev (podgan, miši, črvov itd.) in to varuhi otoka zelo dobro ohranjajo. Predno smo stopili na otok, smo si namreč morali dobro očistiti čevlje, saj bi lahko z zemljo na čevljih prinesli na otok kakšne nezaželjene obiskovalce…V teoriji sem o otoku vedela vse in komaj sem čakala, da ga raziščem tudi na lastno pest! Izbrala sem si treking stezo srednje težavnosti in se s hitro hojo odpravila proti cilju. Imela sem namreč le dobre 3 ure, da ujamem naslednji trajekt nazaj v mesto. Pot je bila izjemno zanimiva. Nenormalno čudovita zelena narava okoli mene s črnimi stezicami po sredini… Ob poti so bile nagnetene gruče otrdele lave in ta vonj, vonj, kot da bi mami pekla piškote. Ne tiste božične, cimetove… Bolj tiste navadne z vanilijo. 😊 Ptičje petje, ki ga nisem poznala, me je spremljalo ves čas poti vse do vzpona na najvišjo točko otoka. Drevesa so bila čisto nenavadna in rastje tako malo, mahovito, z različnimi miniaturnimi cvetovi… Za trenutek se mi je resnično zdelo, kot da sem na drugem planetu. Vreme je bilo za treking popolno. Nobene vročine, sonce je tu pa tam pokukalo iz oblakov in rahel vetrič me je hladil, ko se stopicala v hrib. Par deset ljudi, s katerimi sem si delila trajekt je izginilo kmalu po tem, ko smo stopili na otok. Spraševala sem se, kam so se skrili…? Nekateri so vrjetno ubrali drugo pot, spet drugi so se zadrževali ob plaži ali raziskovali počitniške hiške na otoku, tretji so si vrjetno pripravljali kamp za preživetje noči na otoku… Kdo ve. V resnici je bil prav dober občutek, kot da sem sama izgubljena na vulkanskem otoku. 😊 Ne skrbite, saj sem imela zemljevid, gps na telefonu, tudi mobilne podatke za vsak slučaj, da bi zgrešila pot. Vendar orientacija mi je šla vedno kar dobro od rok in dosegla sem vrh še prej kot v eni uri. Razgled je bil osupljiv. Tu sem se vprašala, ali je Slovenija res najlepša dežela pod Soncem ali pa si morda deli prvo mesto z deželo Kiwijev?Na vrhu sem se zadržala slabe pol ure, pojedla zajtrk, poslikala celotno okolico in se preprosto prepustila čudovitim razgledom.Za pot nazaj sem izbrala daljšnico, imela sem ravno prav časa, da si privoščim pot ob obali, ki naj bi trajala okol 1ure in pol… In je res, nazaj na pomol sem prispela ravno preden je trajekt dosegel obalo… 😊Čez dobre pol ure sem že sedela v veganski restavraciji Revive Vegan Cafe v mestu, kjer sem si privoščila gobov kari z rjavim rižem in solato s pesinim humusom. Za sladico pa sem si vzela kavno ploščico za po peš, saj sem bila nenormalno sita. 😊Sprehodila sem se še zadnjič po mestu, se nadihala svežega zraka in si privoščila še zadnjo noro okusno novezelandsko kavo v kavarni Scorecrow…Pri ogledovanju bariste kako pripravlja moj kokosov kapučino, se mi je posvetilo, kaj točno je njihov skrivni recept! Sproščenost, totalna osredotočenost ter ljubezen do tega kar počnejo… In tako se skuha najboljša kava na svetu. Upam, da se kmalu vrnem – Nova Zelandija. ♥️

3 Comments

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: